Zaljubljena v svobodo


Se vam večkrat zdi, da je vaše stanovanje premajhno za vse reči, ki jih imate? Tjaša Štruc in Robi Špiler, mlad par iz najmanjše hiške v Sloveniji, nimata teh težav. Čeprav že od leta 2013 živita v le 17 m2 veliki hišici, ki sta jo sestavila s pomočjo prijateljev, pravita, da imata vse, kar trenutno želita in potrebujeta. Že od nekdaj ju izpolnjuje narava, zato sta velika zagovornika številnih naravi prijaznih navad in izdelkov, trenutno pa je njuna prioriteta sonaravno vrtnarjenje na velikem vrtu poleg svojega doma. 

Tjaša in Robi, kaj so po vajinem mnenju največje prednosti življenja v tako majhnem bivališču?
Najprej naj poveva, da je hiška postavljena ob kozolec, ki nama potem skupaj s hiško omogoča podeželski način bivanja, saj potrebujeva prostor za orodje, shrambo pridelka, delavnico …

Največja prednost najine hiške je to, da sva lahko precej mlada zaživela na svojem, in to z zelo majhnimi mesečnimi obveznostmi, ki jih sicer prinaša bivanje. To nama je omogočilo, da sva (in to še vedno delava) precej neobremenjeno posvečala čas in energijo raziskovanju, kaj želiva početi v življenju, kje se najbolje počutiva in kako zastaviti vsak dan. Daje malo več svobode. Seveda pa sva že od začetka vedela, da je hiška začasna rešitev v najinem življenju, ki sicer zdaj teče že peto leto. 

Iz vajinih zapisov lahko razberemo, da sta velika ljubitelja narave in se do nje tudi zelo odgovorno obnašata. Lahko na kratko opišeta nekaj dobrih vsakodnevnih ekoloških praks?
Če sva čisto iskrena, prakse pri nama na začetku niso izhajale iz vzgiba, da morava živeti čim bolj ekološko, ampak sva vse odločitve sprejemala sproti, ko se je hiška sestavljala in ko sva v njej zares zaživela. Recimo, siva voda (odpadna voda iz kuhinjskega umivalnika in tuša) odteče naravnost na najin vrt. To pomeni, da ostaja tu, kjer živiva in kjer si pridelujeva hrano. Zato je bilo logično, da uporabljava samo naravna mila in čistila. Ne uporabljava navadnega stranišča, temveč kompostno, pri katerem ni potrebe po vodi za izplakovanje. 

Pridelava zelenjave na lastnem vrtu nama je izjemno pomembna, saj je domača hrana najbolj okusna, gojiva jo brez umetnih gnojil ali škropiv, tal ne prekopavava in tako dolgoročno skrbiva za njihovo rodovitnost. 

Vse ostanke pri kuhanju in jedi, z vrta in travnika kompostirava ter kot kompost vrneva nazaj na vrt. Še vedno hodiva po nakupih, saj nisva samooskrbna in to tudi ni najin cilj. Se pa pri nakupih sadja in zelenjave, ki ju sama ne pridelava dovolj, vedno najprej obrneva na bližnje kmete, tako da že imava dobre stalne dobavitelje za žito, kosmiče, sadje, sokove …

Bogate vrtnarske izkušnje pridno delita s svojimi bralci na spletni strani www.vrtobilja.si, izdala sta celo knjigo Štihanje? Ne, hvala. Kaj je bil glavni razlog, da sta se odločila za to?
Vrtnarjenje naju bo spremljalo vse življenje, to veva. Vrtnariva predvsem zaradi sebe, da jeva kar najboljšo hrano. Hkrati je vrtnarjenje zelo povezano z naravo, ciklično, nepredvidljivo, a tudi izjemno sproščujoče. Zelo te prizemlji, umiri in nauči biti zelo potrpežljiv. Težko kaj prehitevaš. Midva širiva tehnike vrtnarjenja brez prekopavanja tal, ker je to dolgoročno najboljši način, s katerim skrbimo tudi za svoje okolje in naravo. Te prakse želiva čim bolj razširiti med slovenske vrtnarje. Zato deliva le svoje izkušnje in prakse. Teorijo vedno najprej preizkusiva. 

Mnogi mladi in tudi manj mladi bi vaju posnemali, pa vidijo na svoji poti preveč ovir. Kaj bi jim svetovala, da bi jih začeli odstranjevati?
Pri nama je Robi tisto gonilo, ki vidi več priložnosti kot ovir. In ta sproščenost, ki jo je prinesel način bivanja skupaj s hiško, je dal dobro mero svobode, da sva lahko iz hobija razvila posel. Midva sva se vprašala: Kaj res potrebujeva za bivanje? Nisva takoj začela po ustaljeni poti: stanovanje, avto, krediti … ter si nakopala veliko »prtljage« v življenju, ampak sva se za svoj način bivanja odločila sama. O tem nikogar ne prepričujeva in zagotovo to ni najboljši način za vse mlade. Mislim, da morajo predvsem spustiti in se odmakniti od pričakovanj družine, prijateljev. Predvsem naj delajo tisto, kar veseli njih. In če so veseli oni, bodo tudi ljudje okoli njih. Pa še ena stvar. V Sloveniji še vedno vlada prepričanje, da bo tisto, kar narediš do tridesetega leta, ostalo tako do konca. To pa v današnjih izjemno spreminjajočih se časih nikakor ne drži. 

Najpomembnejši cilj akcije Očistimo Slovenijo 2018 je okrepiti zavedanje o pomenu zmanjševanja, ponovne uporabe in ločenega zbiranja odpadkov. Kaj lahko po vajinem mnenju vsakdo brez težav spremeni že danes, da bomo skupaj prispevali k boljšemu okolju?
Zavedanje, da so najmočnejše volitve vsak dan v trgovinah, na tržnicah, pri lokalnem kmetu, ko z nakupom podpremo celotno verigo procesov, ki potekajo v ozadju, da nastane kupljen izdelek. Da nakupovanje izdelkov, ki jih domov odnesemo v platneni vrečki ali lastni posodi, namesto v plastični vrečki, ne bo rešilo vseh težav.

Vemo, koliko odpadkov in onesnaževanja povzroči industrija v postopkih pridelave in predelave hrane. Najhujše je seveda v živilski industriji, ki za seboj pusti toliko odpadkov in onesnaženja (od gojenja krme za živali vse do končnega »produkta«), da se nama zdi totalno absurdno, da greš v duhu življenja zero waste k mesarju po nakup z lastno posodo. Vzporednico lahko potegnemo z drugimi dobrinami – elektroniko, pohištvom, kozmetiko …

Treba je razmišljati celostno in globlje, ne samo odrezati stran tisto, kar vidimo in odnesemo domov.  

Pogovarjala se je: Barbara Zorko, foto: Sabina Košir


Poglej tudi ...

Poziv

Od A do Ž - občine, ki še nimajo svojega koordinatorja

Manj kot mesec dni nas loči do največje okoljevarstvene prostovoljske akcije v Sloveniji in globalno. Več kot polovico občin smo uspeli prepričati, ...

Bioplastika je še vedno plastika

Plastika je eden izmed najhitreje rastočih onesnaževalcev na svetu. Trenutni načini oblikovanja, produkcije in porabe plastike niso niti trajnostno ...