Mojstrica večvrednostnega recikliranja – Mojca Kavčič Perko


Stanovanje njene družine v najglobljem osrčju Stare Ljubljane, v stari hiši z oboki, ki se skorajda dotika Križank, ima le na videz samo eno sobo, posvečeno njeni ustvarjalnosti. V resnici je dotik njene roke videti vsepovsod: na hodniku je gostoljubni stolček za gosta, ki bi se rad udobno obul, tapeciran z njeno pletenino; dnevno sobo krasi tapiserija, ki jo je izdelovala več let; mačka ima tam v kotu udobno počivališče, skvačkano iz starih bombažnih majic, in na obešalniku visi eden njenih hudomušnih slamnikov iz rafije. Na obisku sem pri Mojci Kavčič Perko, oblikovalki tekstila – in še marsičesa. V zadnjem času tudi mojstrici večvrednostnega recikliranja (upcycling).

»Oblikovalka« je le najbolj jedrnat povzetek vašega pestrega delovanja. Spomladi 2016 ste v Slovenskem etnografskem muzeju pripravili razstavo svojega življenja in dela To je moja zgodba.
Tam sem res lahko v celoti predstavila svoj izrazni medij, to je ročno delo. Moja mama je bila pletiljska mojstrica, odraščala sem z volno. Tako sem z volno tudi začela. Oblikovala sem tapiserije, puloverje, obleke. V osemdesetih letih so se razcvetele pletenine asimetričnih krojev, z intarzijami, našitki, luknjami, zapletenimi vzorci. Še danes hranim zbirko kakovostnih kavbojk, ki sem jih izvezla v stilu šestdesetih.

Postopoma sem začela eksperimentirati s precej težavnim materialom – bakreno žico za srednjeveško opremo, in potem s konopljo, iz katere kvačkam recimo podkape za viteze. Tako sem pomagala oskrbeti razstavo na gradu Snežnik, pa viteške skupine, ki nastopajo na sejmih v Italiji, Avstriji, po gradovih vse Slovenije; v Radovljici, Celju, Brežah (Friesach), Ljubljani. Za srednjeveški program delam tudi izdelke iz polsti in šivam, recimo norčevske kape s kraguljčki. Kar nekaj priznanj sem dobila za ohranjanje in razvijanje kulturne dediščine na Slovenskem.

Konoplja je naraven material ...
Že v šoli smo opletali steklenice s konopljo, ki je dober toplotni izolator. Za kasnejše izdelke sem jo kupovala v tedanjem Motvozu v Grosupljem. Vendar je postala draga, tako da se mi izdelkov iz nje ne splača prodajati, uporabljam jo za darila za prijatelje. Ampak kupce mojih izdelkov – če sodim po turistih, ki se ustavijo na moji stojnici – najbolj privlačijo naravni materiali.

Kako pa ste prišli do ideje za torbice iz plastičnih vrečk? Imenitne barvne kombinacije si izmišljujete in ženske, ki sem jih videla z njimi, so bile naravnost šik.
Za preživetje sem se lotila bolj drobnih reči – majhnih torbic iz bombaža in konoplje, pred dobrimi štirimi leti pa sem začela kvačkati torbice iz trakov, ki si jih narežem iz plastičnih vrečk. Ni pa vsaka plastika primerna. Za svoje torbice ne morem uporabljati takšne, ki razpade. Zdaj že po otipu ocenim, katera bo prava.

Kako težko pa je kvačkati iz plastike?
Precej izurjena sem že in seveda delam z veliko kvačko, tako da eno torbo lahko dokončam v nekaj urah; odvisno od gostote kvačkanja.

Tule vidim skulpturo muce v udobni posteljici.
Še ena ideja ponovne uporabe: iz starih, do konca ponošenih bombažnih majic kvačkam ležišča za mačke, prevleke za stole in blazine, pa tudi preproge. Zelo sem vesela, kadar mi ljudje prinesejo majice, ki jih ne potrebujejo več. Naša mačka, tista prava, živa, je s posteljico tako zadovoljna!

Pa še tale posrečeni pripomoček sem opazila: blazino z ročajem. Za na plažo?
Plažo, piknik ... ali pa predstavo v Križankah, da ti ni treba sedeti na kamnu! 

V vaši kolekciji slamnikov ali bolje klobukov iz rafije ne najdem dveh enakih.
Res, dveh enakih mi ne uspe izdelati, ker je kreacija odvisna od razpoloženja in tega, kako moja roka takrat dela.

Videti je vaše oblikovalsko znanje pri izbiri barv.
Risbo za tole tapiserijo, ki jo seveda lahko uporabljamo tudi kot preprogo, je naredil sin Klemen Kavčič, akademski slikar. V majhnih etapah sem jo izdelovala več let.

Od kod ideja za uporabo ostankov?
Že od nekdaj sem podpirala ekologe, ideja o varovanju okolja mi je blizu in me je groza, da bi morala vreči stran kaj, kar je še uporabno. Tako izdelujem tapiserije iz volne, ki mi je ostala po pletenju oblačil. Tole je strojno pleten mamin pulover v kombinaciji z idrijsko čipko, star petdeset let. Brezhibno ohranjen, ker je volna tanka, a močna, t. i. »cefir volna«. Sicer pa se mnogih trajnostnih praks spomnim iz otroštva. Takrat se seveda nič ni metalo stran. Kruh? Še danes me stisne, ko se spomnim stare mame, ki je rekla: Kruha se ne meče stran.

Trajnostna praksa pa je tudi to, da že desetletja pravilno hranite in skrbite za vse te materiale.
Res, kustosinja lastnega muzeja sem. Povsod imam sivko, in ker mora tekstil dihati, vsako leto dvakrat vse prezračim. Včasih pa se od česa vendarle tudi poslovimo. Tako smo recimo cele škatle kaset s filmi (mož Bojan Kavčič je filmski kritik), ko so se še uporabljale, podarili Sončku.

Zdi se, da smo se ob recesiji začeli bolj povezovati pri skupnih dejavnostih, četudi samo konjičkih.
Seveda. Ste videli upokojenke, ki se družijo v parku Zvezda? In imeli smo klube, recimo v nekdanji trgovini Niti niti. Sicer pa sem že pred leti vodila tečaje, takšne za začetnike in naprednejše, na katerih so udeleženke lahko bolj razvijale svojo inovativnost; kot pedagoginja sem nekaj let delala v Domusu. Prisegam na analogno tehnologijo, ker si moral ob njej bolj razvijati ustvarjalnost, več narediti sam; prednost sedanje tehnologije pa je ta, da imamo na voljo zelo nazorne video napotke za pletenje, kvačkanje in nešteto drugih spretnosti. In ko se je to razširilo, sem s tečaji prenehala. Ustvarjam sama in sledim novim domislicam.

Hvala, Mojca, za zgodbo, dobre ideje in navdih!
 
Piše: Jana Lavtižar, foto: Višnja Jerman


Poglej tudi ...

Iščemo

Postani novinar akcije Očistimo Slovenijo 2018

V društvu Ekologi brez meja 15. septembra tretjič in še zadnjič organiziramo čistilno akcijo Očistimo Slovenijo 2018 v do zdaj ...

Zmaga na natečaju #reducefoodwaste je naša!

Ekologi brez meja in naš projekt Ne meč'mo hrane stran! smo zmagovalci evropskega natečaja #reducefoodwaste! Za zmago smo se kot edini slovenski ...