Kompromisi na poti


Eden od prvih kompromisov, ki sem jih morala sprejeti za potovanje, je bila uporaba pleničk za enkratno uporabo. Doma jih z največjim veseljem perem. Že v drugo. Perem jih tudi, ko se z malo Roso za en mesec preselimo na Tenerife, čeprav zasedejo cel manjši kovček. Perem jih, ko potujemo po Sloveniji, ker vem, da lahko za vsakim vogalom najdem pralni stroj. Nasploh se mi zdi v času, ko ima vsako gospodinjstvo lasten pralni stroj, pranje plenic opravilo za mimogrede. O finančnih in okoljevarstvenih prednostih pralnih plenic pa je tudi napisano že ogromno.

Za enomesečno potovanje v neznano pa sem se odločila za plastične pleničke in deset parov majhnih deških spodnjic. Pleničke v kombinaciji z metodo nežne komunikacije o izločanju, ki jo prakticiramo v teh poletnih dneh tudi doma. Ponoči in na daljši vožnji plenice, sicer pa spodnjice, ki jih lahko kjerkoli tudi na roke operem. In 17-mesečni Jaroš zdaj tako zvesto oponaša svojo sestrico Roso in gre v travico, počepne in govori: »Kaka.« Sicer misli na lulanje, ki ga potem redkokdaj tudi izvede, a čas in potrpežljivost, da sam poveže in razume občutke z dejanjem, sta ključna pri odvajanju in nasploh ...

Potrpežljivost je ključna tudi pri zero waste načinu življenja. Sama razumem zero waste zgolj kot pot in nikoli zares kot končni cilj. Včasih ne moreš dobiti jogurta za v svojo embalažo in pač kupiš litrskega v tetrapaku, in ne pet majhnih v plastičnih lončkih. Večina ljudi sicer razume koncept brez smetenja, ampak se jim zdi absolutno prezahteven, ker takoj vidijo vsa odrekanja in težave, komplikacije, povezane s tem. In vselej se najde kdo, ki hitro oporeka v stilu: »A zobno pasto pa uporabljate?« Seveda jo uporabljamo, ker nam pač piling iz sode bikarbone in soli, ki sem ga poskusno naredila, ni ustrezal. Zero waste ne sme biti nikoli vsiljen kot ideja, ker postane stresen za uporabnika in posledično postane stresen tudi sam uporabnik za vso okolico. Zero waste je način življenja in zame je bil v prvem obdobju osvobajajoč beg pred vsakodnevnim obiskovanjem trgovin. V najinem primeru pa tudi vzgoja otrok. S pralnimi plenicami ne bom rešila planeta, s kilogrami smeti, ki jih pobiramo na poti našega potovanja, ne računamo, da bomo rešili problem svetovnega smetenja. Se mi zdi pa super, ko Rosa reče: »Ko bom velika, bom baletka in smetarka.« Ali pa debatira z menoj, kaj je uporabna plastika in kaj samo nepotrebna embalaža, njej se, razumljivo, zdi plastična embalaža bombonov zelo uporabna. Še najbolj pa sem ponosna, ko tako modro pripomni: »Oblekic imam dovolj, ne potrebujem jih več.«
 
Česa imamo dovolj in ne potrebujemo več, je najbrž res prvo vprašanje na poti proti zero waste.

Piše in foto: Nuša Komplet Peperko


Poglej tudi ...

Članek

Žalosten višinski rekord

Od začetka leta smo s skupnimi močmi pregledali 2670 divjih odlagališč in prijav smetenja, hkrati pa odkrili 150 novih. Da rek "daleč odč ...

Udeležili smo se

Urbani utrip

22. maja smo bili prisotni na dogodku Urbani utrip. To je bil uvod v Festival urbane kulture Slovenija (FUKSI), ki želi poudariti trajnostne in družbeno ...