Čistilec sem, ponosen čistilec!

Ne zamudite naših zadnjih aktivnosti.


Danes sem šel mimo koščka stare plastične folije. Jo pobrati ali ne?

Termometer je kazal 35 °C, asfalt je bil žgoč. Čemu bi se sklanjal za ta bedni drobec?! Leni možgani so rekli: »Teh pet gramov nič ne pomeni. Saj si bil nedavno na Kitajskem. Tam je vsaj 1000-krat toliko smeti kot pri nas. Tam naj čistijo! Proti njim imamo doma v bistvu že čisto … Kaj pa spremeni teh pet gramov?!«

Pa sem se spomnil zgodbe o zadnji slamici, ki je zlomila oslov hrbet. Kmet je nalagal slamo na osla. Nalagal je in nalagal. Oslu so se že krivila kolena, kmet je spuščal le še slamico po slamico, češ, saj slamica nič ne spremeni. Pa je prišla tista slamica, ki je oslu zlomila hrbet.

Ne vem, katerih pet gramov bo kritičnih. Ne vem, ali bodo najprej zlomili ekosistem v Sloveniji ali na Kitajskem. Ne vem, ali bodo najbolj udarili kot ogljikov dioksid ali kot metan ali kot plastika. Vem le, da je svet mnogo manjši, kot se zdi in da je le en. Prelakirajte nogometno žogo, pa bo plast laka (sorazmerno) enako debela, kot je plast atmosfere glede na premer Zemlje. Ves ta zrak je en, za vse nas. Zemlje je pravzaprav malo; odpadkov in onesnaženja je ogromno. Zato preprosto moramo odstraniti čim več slamic z oslovega hrbta povsod na planetu, tako na Kitajskem kot v Sloveniji. Prav vsaka slamica je pomembna, prav vsak košček stare folije.

A moje zavedanje o tem ne spremeni prav dosti v vedenju množic. Danes sem hodil tudi po mestu in videl, kako malomarno ljudje odmetavajo embalažo. Kupujejo in takoj zatem odmetavajo. Na plaži sem pobral še nekaj pločevink, kozarčkov od jogurta (s še pol vsebine), ujel sem vrečko, preden jo je veter odpihnil v morje. Med plavanjem sem opazil še nekaj odpadkov na dnu – a jih je bilo preveč, da jih vse poberem. Nič čudnega, da bo plastike v morjih že kmalu več kot rib, saj nihče od nas več nima časa, da bi skrbel za svet, čas imamo predvsem, da ga uničujemo. To je tudi bolj donosno.

Ah, moraliziranje, statistike in razmerja! Od tega nimamo prav nič. Prepriča nas (morda?) fotografija ježa ali veverice, ki sta ju ubili odvrženi plastenki. Prepriča nas mikroplastika, ki teče iz naših pip. Prepričajo nas fotografije nešteto živali, ki umirajo v oceanih. Varuhi albatrosov pravijo, da 100.000 teh veličastnih ptičev umre vsako leto, ker smo ljudje preleni, da bi pobrali tisti košček plastične folije, tisti zamašek, tisti cigaretni filter. Mnogi izmed teh ptičev umrejo, še preden zapustijo gnezdo – ker jih lastni starši hranijo s plastiko.

Drznil si bom globoko v sentimentalnost in sedel v gnezdo pravkar izvaljenega albatrosa. Poskusil bom razumeti, kako omejena je njegova izbira. Programiran je na zaupanje staršem. Ne more jim reči ne. Pogoltne vse, kar mu prinesejo. In zato umre.

Iz tega zornega kota mi je jasno, da je: »Ah, ne bodi no sentimentalen!« nedopustna izjava. To je znak moralne kapitulacije ljudi, ki imajo na voljo prav vse vire, da prav vse spremenijo na bolje, a ničesar ne ukrenejo, ker je to preveč sentimentalno. Halo?! Morala brez virov je hroma, viri brez morale so slepi. Potrebujemo oboje. Smo v preveč prelomnem trenutku v zgodovini, da bi si dopustili zamahovanje z roko, češ: »Ah, to je sentimentalno …« Moj krožnik je tako poln, da nesramno lažem, ko rečem, da ne morem dvigniti pet gramov!

Zdaj, ko imamo vse vire in moralo, je treba mobilizirati vso to moralo in vse vire! Ne iz strahu in prisile, ampak preprosto zato, ker je to najbolj noro zabavna stvar, kar jih lahko naredimo. Pozabite na Hollywood! Največja pustolovščina je biti resnični Zemljan, kar pomeni negovati odnos do Zemlje kot do svoje postelje, krožnika in drugih najintimnejših kotičkov, kot so usta naših otrok. Da, usta otrok, v katera nikoli ne bi odložili cigaretnih ogorkov, kajne?

Zasučimo sliko: nismo mi otroci Zemlje, Zemlja je naš otrok. Ravnajmo z njo temu primerno. Ne ugašajmo ogorkov na njeni koži, ne tlačimo plastičnih zamaškov v njene žile, ne mečimo umazanih jogurtovih lončkov v njena usta.

Najtežje je čistiti tisto, kar nam je najbližje in že tako rekoč nevidno. Točno zato sem ustavil svoje lene možgane, naredil korak nazaj, se sklonil in pobral tistih pet gramov plastike, jih zatlačil v žep in odložil v natanko pravi zabojnik. Ne zato, ker bom s tem rešil svet, ampak zato, ker sem s tem rešil sebe.

Nikomur nisem ničesar dokazoval. Na nikogar nisem bil jezen. Nikomur nisem ničesar očital. Zabaval sem se z »misijo nemogoče«, misijo »Očistimo svet« in bil le junak svoje zgodbe – s petimi grami odpadkov manj na koži mojega otroka in popolnoma imun na »ja, ampak …« raznih cinikov.

(Mimogrede: če me ne bi Urša prosila, da napišem članek za Čist-e-novice, nihče ne bi niti vedel za ta moja tiha dobrodelna dejanja do Zemlje. Z njimi se, seveda, ne bom odkupil za svoja svinjanja. Moja preobrazba je najprej notranja, da bi lahko bila tudi zunanja.)

Vem, da je na svetu na milijone ljudi, ki se trudijo vesti čim bolje. Pred nami je izziv, kako vse te osamljene modre sove, ki tiho in vsaka zase delajo dobro za svet, povezati v veliko jato, ki bo strnila moralo v neizpodbiten imperativ ter mobilizirala vse vire na svetu za izpolnitev tega imperativa. Jaz si vsekakor želim, da bi nehali ugašati ogorke na koži svojega otroka. Kaj pa vi?

Še kdaj bom pobral stari kos plastične folije. In zamašek, da ga ne pogoltne kakšna želva ali galeb. Povrhu tega bom zastopal moralni imperativ na vseh ravneh, do katerih imam dostop. Ne bom mladič albatrosa, ki pogoltne vse, s čimer mu postrežejo. Moj moralni imperativ ima trdne, racionalne temelje, in moj razum je dovolj močan, da se upre kolektivni neumnosti. Usidran v tej drži se pogovarjam z direktorji, politiki, globalnimi odločevalci

Da bi me slišali, da bi moj glas kaj premaknil, potrebujem dejanja vseh vas. Mora nas biti na milijone!

Ptički na drevesih že čivkajo, da bo 15. septembra 2018 vsesplošna čistilna akcija. Zemlja se duši v odpadkih in da bi temu naredili konec potrebujemo glasove in roke milijonov ljudi. Ne zamerim vam, če ste že obupali in ne verjamete, da bi lahko mi mali ljudje kar koli spremenili. Ja, ja, svet je v riti in preostane nam le še, da se zapijemo in gledamo, kako gre vse skupaj k vragu … 

Morda.

Toda meni ne da miru tisti 1 % upanja, da z vso moralo in viri, kar jih premoremo, lahko zasučemo popolnoma vse. Popolnoma vse! Globalna čistilna akcija je simbolno dejanje – čiščenja nesnage iz preteklosti (in prihodnosti?). To je nujno pred gradnjo novega. Čistiti pomeni prevrednotiti vsa prepričanja, vse dogme in se nekaj naučiti, da ne bi v nedogled ponavljali istih napak.

Homo sapiens sem, misleči človek. Ne sledim nagonom avtomatično kot albatros. Ne bom pogoltnil plastičnega zamaška. Čutim se dolžnega k temu pomagati tudi albatrosu in vsem otrokom vseh življenjskih vrst na planetu. Vas vabim, da se mi pridružite.

Ko bo na desetine milijonov ljudi po svetu 15. septembra pobiralo odpadke, vem, da bodo začeli sramežljivo. Soočali se bodo s ciničnimi pogledi. A popoldne tega istega dne se bo slika zasukala: cinike bo sram, ker niso bili zraven.

Zemlja bo le za trohico čistejša. Toda naš glas bo segel tja, kamor doslej ni in odprlo se bo okno priložnosti za globalno spremembo v ravnanju z naravnimi viri – ne z odpadki, z viri! Kot ponosen čistilec sveta bom dobro pripravljen na ta trenutek, da bom dobro zastopal našega otroka, Zemljo, pred silami človeške neumnosti (da ne rečem kapitala in politike). V naših glavah se bodo odpadki spremenili v naravne vire! Morda le naivno upam, da je to možno, pa vendar – tudi če je le kanček upanja, da se to zgodi, se je za to vredno potruditi.

Ostajam ponižen, a ponosen. Čistil sem, čistim, čistil bom. To je moja narava. 15. septembra bom na terenu, umazal si bom roke z mnogo tisoči gramov – virov, ne odpadkov. Kakor me moj otrok, Zemlja, roti, da ji pomagam, jaz rotim vas, da se pridružite milijonom nas, ki bomo čistili na ta dan. Ne zato, da se izognemo moralnemu mačku in družbi cinikov, ampak zato, ker resnično razumemo, čemu čistimo.
 
Ko boste razumeli, boste vedeli, da 15. septembra preprosto nihče ne sme manjkati!

Piše: Nara Petrovič, foto: Grampian Moorland


Poglej tudi ...

Novica

Slovenski blogerji nevede povezani za čisto višji cilj

Uganka na družbenih omrežjih se je končala s pozivom na še zadnjo vseslovensko čistilno akcijo V zadnjih dneh so slovenska družbena omrežja ...

Na pot brez igrač

Vselej pišem, da smo potniki na naši dogodivščini štirje; midva z Mihom ter Bina Rosa (štiri leta) in Jaroš ...

Stvari, ki jih pogrešam(o)

Tina Princ je nekaj pogrešala, zato je ustvarila svojo blagovno znamko Tina Princ, vizionarska ustvarjalka zgodbe o oblačilih, stopa iz okvirjev ...